Vse je v redu, sej luč nama pa dela (sam ne v wc-ju), 14.10.2025

 Dobré ráno!

Ura je šest, medve sva že budni, malo naju zebe, ker radiator še vedno ne deluje in že pripravljava zajtrk.🥶

Kaj je za zajtrk, vprašate? Štirje čokoladni piškoti. Zakaj? Ker bova verjetno imeli čas jesti, ko bodo boksi očiščeni in konji nahranjeni in medve sva preleni, da bi si tako zgodaj pripravili, kaj več.🤷‍♀️

Zdaj pa veselo na delo: očisti bokse, natoči svežo vodo, razdeli seno in žita in pometi.👩‍🌾

 Super, ura je devet in mi smo že konec. Zdaj pa ena kratka mala 30-minutna pavza za zajtrk. Toast in pašteta, wohoo! 😋


In spet veselo na delo. Vsaj tako sva mislili, naslednjo uro smo videle previjanje ene rane na nogi, potem pa smo stale in čakale...veterinarja, kovača, hlevarko, konjarko? V bistvu še zdaj ne veva čisto, ker nama nihče ni znal povedati, na kaj čakamo, s pantomimo pa žal ni mogoče skomunicirati vsega. 🤚🫱🤏🫵🤲

Stvari so se končno premaknile, ko sva si lahko ogledale trening konja s pomočjo vodne tekaške steze. Kobilo so opremili pripeljali na stezo in ona je točno vedela, kaj jo čaka. Trening je končala s sproščanjem v solariju z vibrirajočimi tlemi, da si je odpočila mišice.🌞










Kobila je šla v boks, mi pa smo spet stali in čakali. Pa smo dočakali, vprašate. Ja, ob dvanajstih smo dočakali 15-minutno pavzo.
Pojedle sva še par piškotov in šle nazaj v hlev (še mal pa bom mela dost teh piškotov, res). Zdaj bi se pa lahko že kaj zgodilo, ane?
Ja, ja, nič skrbet, zdaj pa žurka. Naenkrat je namreč potekalo ortopedsko kovanje kobile in operacija na kastratu, ki je imel težave z mobilnostjo noge. Medve sva se odločili, da bova gledali operacijo in zato sva naslednje tri ure stale in poskušale ujeti vsaj vsako peto besedo, da sva sploh ugotovili, kaj veterinarka dela.❓️❓️




 Z operacijo smo bili konec ob pol štirih, konj je dobil flajšter na trebuh in ne preveč zadovoljno ter zelo majavo odšel v boks.
Končno je napočil čas za kosilo. Imeli sva uro in pol, da se najeva in si odpočijeva, potem pa ob petih spet na delo. Ker najino kuhinjo še vedno sestavljajo nedelujoč štedilnik, umivalnik, dve pokrovki in sol, sva z makaroni v roki vdrle k najinm sodelavkam v stanovanje (s predhodnim povabilom, seveda). "Ukradle" sva jim dve skodelici, dve posodici, dve vilici in nož, skuhali pol kile makaronov, čaj in v termovko nalile vročo vodo za kasneje (zdaj imava v sobi pravo malo kuhinjo). Na makarone je šla tuna in salama pa sva končno imele topel obrok.🍝
Ko sva pojedle, je bil čas za večerno delo in s polnimi trebuhi sva se odkotalile v hlev.🤸‍♀️




 Boksi so čisti, konji nahranjeni in medve izmučene. Za večerjo sva si naredile instant kašo z vročo vodo iz termovke, se umile z mrzlo vodo iz umivalnika (boiler še ne dela, mokri robčki nama rešujejo življenje), se oblekle v pižamo, pulover in zimske nogavice ter se šle hitro gret pod odejo.🛌
Se beremo jutri, če ne primrzneva na posteljo, čau!💤💤

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Stegnenica je po latinsko...fibia, ane???

Slika
  Pravijo, da je rana ura zlata ura. Ampak včasih pa paše spati malo dlje. Mi smo drugo jutro začeli lepo in počasi z zajtrkom, preden smo se ob enajsti uri zbrali pred Vzhodnim Bohemskim muzejem. Na poti do muzeja smo se sprehodili čez prelep Masarykov trg in našli kip, ki zgleda kot vsi mi, ko odpišemo zadnji test za slovenščino: V muzeju smo videli različne stare kovance, razstavo o magični Himalaji in nastaneku mesta Hradec Kralova vse od prazgodovine pa do današnjega dne. Najbolj zanimiv je bil oddelek z živalskimi kostmi in nagačenimi živalmi, kjer smo lahko ponovili naše znanje anatomije iz prvega letnika (Res, vse še znamo, samo nič nas ne vprašat, prosim 😅). Potem pa naprej do zvonika Bila vež, kjer smo imeli uro telovadbe, saj smo se odpravili po vseh dvesto triintridesetih stopnicah čisto do vrha. Z vrha se je videlo celotno mesto in najbolj noro se nam je zdelo, kako daleč seže oko. Nobenih hribov ali  gora in če se prav spomnim geografije se temu baje reče nižina...
Preberite več

Popotovanje od Ljubljane do Hradca Kralove, 11.10.2025

Slika
  Dobrodošli, gospe in gospodje, na naš blog za Erazmus izmenjavo na Češko. Z vami smo Anže, Luka, Julija, Pia, Nuša, Lina, Ana in Ana. Prvi dan se je začel ponoči. Ja, prav zares, ob 4.45 je bila v Ljubljani še čista tema. In mi smo ne-preveč-budno capljali po železniški postaji do tira 7 in na naš prvi vlak dneva. Vlak je speljal točno, a smo kaj kmalu nabrali skoraj pol ure zamude, kar ni presenetilo nikogar (Hip-hip-hura za Slovenske železnice!). Na vlaku smo si čas krajšali z družabnimi igrami (karte in nasljenci otoka Katan), filmi, spanjem in občasnim "O, lej, krave!" in "OMG, ovčke!" kot se za veterinarske tehnike to spodobi. 🐂🐑 Ob osmih smo prispeli v Gradec, kjer smo imeli dve uri prostega časa, medtem ko smo čakali naš nasledji vlak. To je bil čas za zajtrk, uživanje jutranjega sončka in nakupovanje zobnih ščetk za tiste, ki so jih pozabili (Ane, Pia?). Potem pa spet zbor in na naslednji vlak. 🚄 Odvilo se je še par partij kart, filmov in dremežev, kakš...
Preberite več
Slika
 SKUPINA ZOO SPOZNALI SMO YOUTUBE ZVEZDO (14.10) Danes nas po stopalih žal ni požgečkalo sonce saj smo ga prehiteli. Naš dan se je pričel že ob rani sedmi uri zjutraj. To za nas ni bil problem, saj smo si zelo želeli doživeti dan v živalskem vrtu iz oskrbnikovih oči. Ko smo prišli v živalski vrt smo se najprej razdelili v skupine kjer sva Nuša in Ana delali z nosorogi Anže pa je odtaval v neznano.   ČAS Z OGROŽENIMI ROGATIMI PRIJATELJI Več besed sva spregovorili z nosorogi kot z ljudmi, saj angleščina do Češke še ni prišla. Po neandertalskem sporazumevanju smo prišli do zaključka, da je najina prva naloga priprava kosila za NOSOROŽECE.                 Presenečeni sva bili nad njihovo nežnostjo saj so se zelo radi čohali. Seveda oskrbnikovo delo ni samo božanje živali ampak sva poskrbeli tudi za čistočo njihovih kletk. Odpravili sva se na kosilo potem pa na ogled živalskega vrta.  ŽIVALSKI VRT Bili sva zelo presenečeni...
Preberite več