Kaj sva se naučili - zaključek izmenjave, 24.10.2025

 Najina izmenjava je bila nedvomno nekaj nepozabljivega.

Prve dva dneva sva bili navdušeni nad čudovitim izgledom Hradca Kralove. Od prelepih barvastih hišk, do trgov, ličnih kavarn in mogočnih mostov. Pa tudi prijaznost in ustrežljivost ljudi in njihova sproščenost sta naju prijetno presenetili.

Med obiskom šole sva malodane ves čas hodili okrog odprtih ust. Res je bilo zanimivo videti razliko med našo in njihovo šolo, načinom učenja, poukom in prakso. Pa obema je ostalo v spominu tudi okusno kosilo - kruhovi cmoki v smetanovi omaki s prilogo govedine in ribezove marmelade.

Nato pa se je začelo najino dela. Največ je bilo dela z vsakodnevno oskrbo konj, a vsak konjar ve, da s konji noben dan ni enak ali dolgočasen. Obe sva se navezali prav na vse konjičke, ampak v posebnem spominu je meni ostal arabček Polom in poni Limeček, Pii pa velik bel konj po imenu Belwet in kobila Icara. Obema se je neizmerno prikupila tudi mala žrebička Patrika. Neverjetno je bilo vsak dan spoznavati njihove karakterje, kaj imajo radi in kaj ne, kakšna je njihova rutina, gledati njihovo navdušenje, ko so galopirali po travniku in ko je bil čas za toplo večerjo (ja, prav zares, te konji dobijo topel konjski čokolino za lahko noč).

Potem pa je bil tu seveda še najbolj vznemirljiv del, namreč terapija in operacija. Operacijo sva dve uri gledali kot hipnotizirani, saj sva obedve prvič videli operacijo na konju oz. katerikoli veliki živali. Sploh pa je bila ta operacija presenečenje, ker nisva vedeli, da se na najini lokaciji operacije izvajajo. Izvajanje terapije je bilo na nek način še bolj zanimivo, ker sva lahko tudi sami pomagali. Na koncu izmenjave sva obe že vedeli, kako poteka priprava konja, opreme in aparatov na terapijo, kako poteka sama terapija in kaj vse je treba postoriti, ko je končana. Mislim, da sva obe videli veliko novih stvari in izboljšali svoje znanje o fizioterapiji za konje in izvedeli nekaj novega o oskrbi.

Zdaj pa še nekaj o prostem času. Če povem po resnici, ga skorajda ni bilo. Delali sva namreč vsak dan od sednim do enih ali dveh, na dan operacije tudi do treh, potem sva imeli odmor do petih, med katerim sva vsak dan brez izjeme zaspali, in sledilo je ponovno delo od petih do šestih ali sedmih. Po delu sva se pripravili na spanje in ponavadi zaspali že pred deseto uro.

Edini prosti dan je bila sobota, ko sva šli v Prago na ogled živalskega vrta. Res je bil lep in zelo velik, zato si ga sploh nisva uspeli ogledati v celoti. Kot pravima jahačicama so nama bili tudi tukaj najbolj všeč konji, Przewalski konji. Za zaključek prostega dneva pa sva si šli ogledat edino znamenitost v najini vasici, družinico petih divjih prašičev, ki živi v ogradi ob gozdu. Prav lušni so bili in sprehod do njih ob sončnem zahodu je bil čudovit.

Klub temu, da nedelja ni bila prosta, sva si uspeli ogledati del galopskih dirk, ki so potekale celo popoldne. To je bila za obe prva galopska dirka in za obe je sedaj to prav poseben, unikaten spomin.

Pa da povem še nekaj o najini nastanitvi, kar je bil verjetno še najbolj razburljiv del najine izmenjave, če sem poštena. Nastanjeni sva bili v hostelu, kjer sva imeli skupno sobico z dvema posteljama. Moja postelja je imela počeno letvico, zato sem se rahlo ugrezala in omara je imela zlomljeno eno vratno krilo, zato je nisva odpirali. Kuhinja naj bi bila skupna, ampak problem je bil, da je v resnici sploh ni oz. ne deluje in najbližja trgovina je 50 minut stran, če greš peš. Na tej točki so nama priskočili na pomoč Piini starši, ki so nama pripeljali hrano in taborniški kuhalnik, ko so za vikend prišli na obisk in prinesli vse potrebno za preživetje. In seveda najina čudovita kopalnica, v kateri ni bilo tople vode in stranišče, v katerem ni bilo luči. Tuširali sva se zato z mrzlo vodo in na stranišče sva hodili z nočno svetilko.

Ljudje so sicer prijazni in ustrežljivi, definitivno pa točnost in reševanje problemov nista njihovi močni področji. Večino sporazumevanja je potekalo s pomočjo pantomime in najinim razumevanjem češčine, za kar sva vsak dan uporabljali najmanj 130% možganov. Tudi, ko sva jih uspeli obvestiti, da sva brez kuhinje in tople vode je bil odgovor, naj se zmeniva v drugi hiši, ki ima toplo vodo in kuhinjo, kdaj ju lahko uporabiva. Glede na to, da so v tej hiši živele najmanj tri punce naenkrat in je bila kuhinja velikosti šolske mize ter kopalnica velikosti omare za čistila, ni prav veliko presenečenje, da do kuhinje in kopalnice z izjemo dveh dni nisva prišle.

Kljub vsemu sva veseli, da sva bili izbrani za izmenjavo in misliva, da sva si pridobili ogromno novih izkušenj in kompetenc, tako na področju konjereje, kot tudi na področju preživetja "v divjini". Ta izkušnja nama bo zagotovo ostala v spominu in na vse pripetljaje naju bo spominjalo več kot 200 fotografij.

Zdaj pa še nasveti za najine naslednjike:

-pridi z veliko dobre volje, pozitivnim odnosom, sposobnostjo se smejati najbolj absurdnim situacijam in željo po novih izkušnjah,

-bodi pripravljen komunicirati na vse načine, ki ti uspejo in bodi pripravljen opazovati in vsrkati vse informacije, ki ti bodo gotovo prav prišle v prihodnjih dneh,

-prinesi si elektronski kuhalnik in pribor, krožnike, skodelice, kozarce,

-prinesi hrano in oblačila za 14 dni, ker pralnega stroja ni, za pohod do trgovine pa skorajda nimaš časa,

-pomaga tudi, če si narediš plan, kaj boš jedel kateri dan in izbereš obroke, ki jih lahko pripraviš hitro in enostvano (juha iz vrečke in čokolino sta tvoja prijatelja),

-če si mislil, da boš popoldne naredil kaj za šolo, pomisli še enkrat; ne, ne boš, ker boš spal ali pa vsaj počival,

-prinesi zelo topla oblačila, ki ti jih ni škoda umazati, bela halja ti tukaj ne bo pomagala,

-za obutev potrebuješ nedrseče, nepremočljive, UDOBNE čevlje, ker se lahko zgodi, da dve uri skupaj samo stojiš in čakaš na nadaljna navodila,

-potrebuješ tudi detergent za posodo, gobico za pomivanje posode ter vrečke za smeti,

-opazuj, poslušaj in se nauči vsaj osnovnih čeških besed, ker bo tako manj nesporazumov in slabe volje (nič skrbet, ti malo pomagava, kupček je kupička in karjola je kolečko),

-lepe frizure, dolgi nohti in nakit te bodo samo ovirali, včasih je treba s stene zdrgniti zasušen drek in verjemi, da ga nočeš imeti še naslednje štiri dni za nohti,

-strah pred umazanijo in trdim delom pa kar lepo pusti doma.

To je to, kar se naju tiče. Hvala lepa vsem najinim zvestim bralcem pa srečno vsem najinim naslednjikom.

Pia a Julia vám přejí dobrou noc!