Dijaki (BIC Ljubljana) - program veterinarski tehnik, Erasmus+ Češka, oktober 2025

 Najina izmenjava je bila nedvomno nekaj nepozabljivega. Prve dva dneva sva bili navdušeni nad čudovitim izgledom Hradca Kralove. Od prelepih barvastih hišk, do trgov, ličnih kavarn in mogočnih mostov. Pa tudi prijaznost in ustrežljivost ljudi in njihova sproščenost sta naju prijetno presenetili. Med obiskom šole sva malodane ves čas hodili okrog odprtih ust. Res je bilo zanimivo videti razliko med našo in njihovo šolo, načinom učenja, poukom in prakso. Pa obema je ostalo v spominu tudi okusno kosilo - kruhovi cmoki v smetanovi omaki s prilogo govedine in ribezove marmelade. Nato pa se je začelo najino dela. Največ je bilo dela z vsakodnevno oskrbo konj, a vsak konjar ve, da s konji noben dan ni enak ali dolgočasen. Obe sva se navezali prav na vse konjičke, ampak v posebnem spominu je meni ostal arabček Polom in poni Limeček, Pii pa velik bel konj po imenu Belwet in kobila Icara. Obema se je neizmerno prikupila tudi mala žrebička Patrika. Neverjetno je bilo vsak dan spoznavati njih...

 Nuša: Moje Erasmus izkušnje Izkušnja, ki sem jo doživela na Erasmus izmenjavi, je bila nekaj res edinstvenega in nepozabnega. Zelo sem hvaležna, da sem imela priložnost sodelovati v tem projektu in pridobiti toliko novega znanja ter dragocenih izkušenj, ki mi bodo zagotovo koristile v moji nadaljnji poklicni karieri. V času izmenjave sem delala v živalskem vrtu, kjer sem imela priložnost spoznati in delati z ogroženimi nosorogi. Na nekatere izmed njih sem se zelo navezala, saj sem z njimi preživela veliko časa in se o njihovi ogroženosti, telesni zgradbi in prehrani naučila ogromno. Spoznala sem, kako zahtevna, a hkrati čudovita je skrb za te mogočne živali. Poleg nosorogov sem imela tudi priložnost hraniti pingvine in spoznavati žirafe, kar je bila zame prav posebna izkušnja. Vsak trenutek, ki sem ga preživela z njimi, me je še bolj navdušil za delo z eksotičnimi živalmi in mi dal potrditev, da sem na pravi poti. Vikend sem izkoristila za raziskovanje okolice in obisk Prage. Glav...

Naš zadnji dan na Češkem in hkrati tudi naš zadnji blog. Predstavili bomo kaj, nam je bilo na potovanju všeč in kaj bi lahko bilo boljše, predvsem pa povedali veliko o naših novih izkušnjah. Pa začnimo pri kliniki, prakso sva opravljali na veterinarski kliniki VIVA, kjer naju je že na začetku navdušilo koliko različnih naprav imajo tam. Od CT naprave do PCR testov, seveda pa ogromno ultrazvokov, rentgenov in endoskopov. Čez vso prakso smo imeli toliko strank kot jih imamo v šolski ambulanti v dneh, zato sva se občasno tam malo dolgočasili. Ampak sva čas izkorisili, tako da sva obnovili svoje preteklo znanje zvžja. Ker je kar nekaj veterinarjev tam govorilo kar dobro angleščino sva se z njimi lahko pogovarjale o različnih boleznih, ki so se pojavljale pri pacientih. Pogovarjali smo se o srčnih napakah pri mačkah, hipokalcemijah in tetanijah pri psicah in kravah, različnih parazitih,... Vse kar bi povedale za naslednje generacije je, da se naj čim bolj vsiljujejo v delo veterinarjev, ...

Današnji dan na kliniki, se je začel že zgodaj, saj smo okoli 9 ure že dobili prvo pacientko. Bila je psica pasme bernardinec. Te pasme nisva videle še nikoli v živo, zato naju je presenetilo kako ogormen je ta pes v realnosti. Tehtala je okoli 65kg in prišla naj bi zaradi bolečine v trebuhu. Opravili smo ultrazvok, kjer so veterinarji odkrili ciste na maternici in jajčnikih, zato so se odločili, da odstranijo oboje. Sledila je sedacija in priprava operacijskega polja. Ker je bila psica ponavadi zunaj jo lastniki velikokrat stuširali in posledično je bila umazana in smrdljiva. Obrili smo mesto zrez in jo pošteno razkužili in odnesli v opercijsko sobo. Sledila je operacija, ki nama je bila zrlo všeč, saj pri nas še nisva bile priče odstranitvi maternice. Postopek je bil zanimiv in medtem ko so veterinarji šivali še zadnje šive sva se midve poigrali in si ogledali maternične rogove, ovarije, maternčni vrat,... Vidne ciste na materničnem vratu in okoli ovarijev Bilo je presenet...

Dan se je začel kot ponavadi, ob šestih zjutraj. Ob sedmih smo pričeli z delom in imeli odmor okoli desete ure. Po odmoru smo na terapijo pripravili ista dva konja kot včeraj, le da je danes kobila hodila po vodni tekaški stezi in se grela pod lučko, kastrat pa je užival z masažno dekico. Ko smo bili konec s tem, smo spet izvedli ultrazvočno terapijo na kobili z izrastkom na kosti in danes sva lahko celo sami poskusili uporabljati mašino.  Za konec dopoldanskega dela smo še enkrat skidali vse bokse in šli grabit listje po navodilih hlevarke. Veter nam ni prizanesel in razlika med pograbljenim in ne pograbljenim delom je bila malodane neopazna. Nato pa je prišla druga hlevarka in nam rekla, da ne rabimo grabiti, ker nima smisla in gremo lahko na kosilo. No ja, smo pa vsaj malo počesale travo.🤷‍♀️ Danes so bili za kosilo spet na vrsti makaroni, ki sva si jih nadevali s tuno in konzerve in salamo. Počasi nama te testenine že gledajo iz ušes.😆 Po kosilu pa danes ni bilo časa za pop...

 D obro jutro piškotki!  Današnji dan je bil dosti boljši kot včerajšnji. Zjutraj smo ponovno poskrbeli za osnovno oskrbo konj. Danes sva bili prvič po dveh tednih kvalificirani za kidanje. Ja, vem. Noro. Tudi delo je potekalo hitreje in učinkovitejše. Z Julijo sva v izpust odpeljali dva konja, ki sta bila nad svežim zrakom precej navdušena.   Po pol urnem odmoru, med katerim sva pospravili še zadnje zaloge marmelade in paštete, je sledila terapija. Tokrat smo na kliniko pripeljali dva konja Malqa in Dono. Malq je moral delati na vodni stezi, Dona pa se je sproščala z nošenjem magnetne frekvenčne odeje. Toda Dona ni bila videti prav nič sproščena, saj se je ves čas prestavljala in ni želela biti pri miru. Ko je Malq zaključil s treningom, smo ga postavili pod solarij in tudi midve sva se šli malo pogret. Nato je bil čas za odmor in kosilo. Privoščili sva si makarone s tuno in solato, ki jo v precejšnjih količinah pridno jeva že vsaj štiri dni. Zmanjkalo nama je polivke, z...

  Dobro jutro, zajtrk, oblačila, zobi in to... Pred hlevom so naju danes presenetili dijaki srednje kovaške šole, ki so med našim delom uspeli prekovati sedem konj. Sledil je odmor, potem pa smo par konjičkov odpeljali v zunanje izpuste, da so se navžili sončka.☀️ Na obisk so spet prišli dijaki srednje veterinarske šole, katerim smo demonstrirali terapijo s pomočjo vodne tekaške steze in infrardečih luči v kombinaciji z vibrirajočo podlago.♨️ Za tem smo očistile sprehajalnik in sledila je še ena ura odmora. Za konec dopoldankega dela pa smo spet prisostvovale ultrazvočni terapiji kobile s patološkim izrastkom na kosti.🦴 Današnja mala zmaga dneva je, da sva hlevarki naučili besedi deka in karjola, ki jih zdaj vse pridno uporabljamo: - "Girlies, you go karjola" - "Ja, ja" - "Deka on, off?" - "Off" Za današnje kosilo sva si privoščili tirolsko juho s (aloha😉) cmočki iz vrečke in mešano solato s koruzo in prelivko tisočerih otokov, za slad...

Odgovor na včerajšnje vprašanje in kako sva se tuširali je: v najini kopalnici z mrzlo vodo, ker se nama ni ljubilo iti k sosedom. Danes sva dobili novi sodelavki. Onidve sta za razliko od naju, dobili celotno obrazložitev poteka dela. To je vzelo približno pol ure, tako da sva bili pred hlevom ponovno prezgodaj. Ker se dekleti še nista dobro znašli, je delo potekalo še počasneje kot običajno. K temu ne pripomore dejstvo, da z Julijo očitno nisva dovolj kvalificirani za kidanje, zato vedno kidata le dve hlevarki, kar še podaljša delovni čas. Dobro, bova pa pometli. Ne, tudi to ni v redu. Sva preslabo pometli, ker se je trava prijela na mokra tla. Potem je bil čas, da konje odpeljemo v izpuste. Ta prizor je bil pa res kar pravljičen. Očitno niso bili že kar nekaj časa zunaj, saj so ritali, skakali in galopirali z ene strani izpusta na drugo. Za njimi je ravno vzhajalo sonce, ki je osvetlilo slano, ki je pokrivala travo. Pol ure pavze, kruh in marmelada pa gremo spet delat. Ali pa tudi n...

Najbolši dan do sedaj v tem tednu in sicer obisk glavnega mesta Praga. Dan sva začeli že rano ob 5.00 uri. Z flixbusom smo se okoli šeste ure zjutraj odpravili na pot. Vožnja je bila kar dolga, vendar sva jo večinoma prespale zato nama ni predstavljala takih problemov. Okoli osmih smo prispeli v Prago in prva stvar je bila kava. Odšle sva v Starbucks kjer sva prvič poskusile različne okuse, česar sva se iz vsega izleta še najbolj veselile in sicer poskušanje jedi, napitkov,... česarkoli kar v Sloveniji ni. Po kavici sva odšle na pot do ASTRONOMSKE URE in cerkve, ki je bila zraven. Najbolj naju je navdušilo kako visoke so vse te stavbe in kako je možno da so vse to zgradili ljudje, tej isti ljudje, ki danes vse to počnejo s strojem pa se vseeno pritožujejo, po vsej verjetnosti bolj kot so se tisti takrat. Ker je bil počasi čas že za zajtrk sva se odpravile poskusiti cimetove rolice, ki so naju zelo navdušile. Po tem sva se organizirali in si določili lokacije, ki sva jih žel...

  No, ni bilo tako grozno, ampak zbudile sva se pa res že ob šestih. Dobro sva se oblekle, namreč danes smo prvič imeli zunaj slano. Za zajtrk sva pojedli par banan in piškotov, potem pa je Pia po hitrem postopku nahranila Skyja in ga pred začetkom najine službe odpeljala k svojim staršem v sobo.🐶 Tako sva ob sedmih vse premražene stale pred zaklenjenim hlevom, kjer sva ugotovili, da ne moreva do najinih bund, ki so cel vikend visele na drogu skupaj s konjskimi odejami.🥶 Po dvajsetih minutah hlevark še vedno ni bilo na spregled in medve sva že debatirali, če greva lahko nazaj pod odejo. Najina kri bi počasi potrebovala sredstvo proti zamrzovanju, če se ne bi hlevarki ravno takrat prikazali izza ovinka. V hlevu smo z osnovno oskrbo kaj hitro končale, potem pa smo spet pometle sprehajalnik za konje in pograbile listje na dvorišču. Med  zaključevanjem dela je v hlev prišla opita ženska, ki ji medve in najina nova sodelavka nikakor mogle dopovedati, da zanjo vstop v hlev ni do...

Danes naju ni zbudila Julijina budilka ampak Shadowman (zvonenje na mojem telefonu - glej video). Klicala je moja družina, ki se je pripeljala na Češko, ker pač kdo pa se čez vikend ne odpelje z avtom 8 ur v oddaljeno državo. Ker so zaradi res dobre češke organizacije ostali brez prenočitve, so se zatekli v najin Penzion Kolesa, ki se je, kot je razvidno iz najinega bloga, izkazal za fantastičnega. Njihov prihod pa je pomenil konec najinega kroničnega stradanja, saj so nama prinesli toliko hrane, da je vprašljivo, če bova sploh uspeli pravočasno vse pojesti. Poleg tega, sva dobili tudi majhen električen kuhalnik, tako da nama ne bo več treba koristiti sosedove kuhinje.  Shadowman Ko smo vse uredili, smo se natlačili v avto in se odpeljali v Prago. Tam smo se odločili, za ogled živalskega vrta. Julijo smo določili za navigatorja in začelo se je križarjenje med ogradami. “Julija, če se izgubimo, si ti kriva”. Mnoge živali so se pred mrazom že poskrile v luknje in smo jih zaman iskali...