F**k hrib

Danes naju ni zbudila Julijina budilka ampak Shadowman (zvonenje na mojem telefonu - glej video). Klicala je moja družina, ki se je pripeljala na Češko, ker pač kdo pa se čez vikend ne odpelje z avtom 8 ur v oddaljeno državo. Ker so zaradi res dobre češke organizacije ostali brez prenočitve, so se zatekli v najin Penzion Kolesa, ki se je, kot je razvidno iz najinega bloga, izkazal za fantastičnega. Njihov prihod pa je pomenil konec najinega kroničnega stradanja, saj so nama prinesli toliko hrane, da je vprašljivo, če bova sploh uspeli pravočasno vse pojesti. Poleg tega, sva dobili tudi majhen električen kuhalnik, tako da nama ne bo več treba koristiti sosedove kuhinje. 

Shadowman

Ko smo vse uredili, smo se natlačili v avto in se odpeljali v Prago. Tam smo se odločili, za ogled živalskega vrta. Julijo smo določili za navigatorja in začelo se je križarjenje med ogradami. “Julija, če se izgubimo, si ti kriva”. Mnoge živali so se pred mrazom že poskrile v luknje in smo jih zaman iskali. Nato smo se odpravili na hrib. Ja, na hrib. Kot da živalski vrt ni že tako ogromen, te prisilijo, da hodiš v klanec. Aja, nočeš hodit v klanec? Potem pa ne boš videl slonov, bizonov, žiraf in nilskih konjev. Ampak glej ga zlomka! Imajo tudi sedežnico. Super! Hja, en manjši problemček. Kaj bomo pa z našim Skayem (pes)? Ja, nič. Rabili bomo eno žrtev, ki bo šla peš. In ta žrtev sem bila seveda jaz. No, saj v bistvu sploh ni bilo tako slabo. Tako sem se imela možnost sprehoditi mimo ograde s strupenjačami. Jej! Nobene nisem videla, tako da se mi zdi vprašljivo, če so sploh še v notranjosti. Na vrhu, smo si ogledali še ta del živalskega vrta. Žirafe smo nekako zgrešili, nilska konja pa sta se bolj ali manj cela namakala in smo v motni vodi lahko opazovali le njuni zadnjici. Kmalu smo vsi postali že pošteno lačni in odločili smo se, da se okrepčamo v restavraciji blizu izhoda. Seveda bi lahko naročila lazanjo, s katero se mi pri naročilu ne bi bilo treba preveč mučiti, ampak ne. Jaz sem naročila kruhove cmoke, zrezek in omako. Z Julijo sva si vzeli tudi sok, v zelo privlačni embalaži, vendar sva bili nad njim na koncu izredno razočarani. Usedli smo se za mizo, kjer je še nekoliko sijalo sonce. Bilo je prijetno, dokler se ni kostanj, pod katerim smo sedeli, odločil da nas bo eliminiral in na nas začel spuščati kostanjeve bombe. Na srečo nihče ni bil poškodovan, smo pa hitro dojeli sporočilo in se pobrali domov.

Za večerjo se nisva mogli odločiti, kaj bi jedli. Enostavno je bilo preveč izbire. Po dobri stari navadi sva na koncu izbrali instant rezance. Po večerji, smo vsi skupaj odšli na večerni sprehod. Na poti smo srečali divje prašičke. Brez skrbi, bili so za ograjo. Tudi Sky, ki je v živalskem vrtu zaradi obilice ljudi doživljal živčni zlom, se je zdaj lahko sprostil. Lepo obarvano nebo sva, kot se spodobi, izkoristili za fotografiranje.

Danes se nama je čez noč pridružil Sky, pred katerim sva morali najprej skriti vso hrano in nogavice, da bi zjutraj kaj imeli dati na noge. Zdaj pa hitro spat, ker jutri spet delava. Tukaj nedelje očitno ne poznajo.

Dobrou noc!